»Dokončno je torej odločeno, da bo v četrtek, 31. marca, zadnjič vlak odpeljal z Jesenic v Planico. Skoraj ne moremo verjeti, da je res ...« je 19. februarja 1966 objavil časopis Železar. In res, 31. marca 1966 ob 14.22 sta strojevodja Jože Ekart in kurjač Jurij Fokic z lokomotivo 17-069 opravila zadnjo vožnjo z Jesenic proti Planici ... Po 96 letih so progo, po kateri so se na delo v jeseniško železarno in v šole vozili delavci in dijaki, turisti v Gornjesavsko dolino, v času planiškega praznika pa pod Ponce na tisoče navijačev, dokončno ukinili. Včeraj je minilo petdeset let, odkar je zadnji vlak odpeljal proti Planici.
Ob obletnici smo se pogovarjali z 91-letnim Francem Jeralo z Jesenic, ki je na železnicah delal kar 35 let, najprej kot prometnik, kasneje kot pomočnik šefa postaje, nazadnje pa kot šef postaje Jesenice. Obudil je spomine na progo Jesenice–Planica in tisti dan, ko je po njej peljal zadnji vlak ...
V času Planice posebni vlaki
Železniško progo od Ljubljane do Trbiža so zgradili leta 1870. Proga je potekala po dolini Save, odsek od Jesenic do Rateč je bil dolg 28 kilometrov, vozni čas vlaka pa je bil okrog petdeset minut, se spominja Jerala. Vozili so v glavnem potniški vlaki, sprva šest parov, kasneje le še pet. Vlak iz Ljubljane do Jesenic je imel v sestavi prvi in zadnji voz za prtljago, vmes pa osem potniških vagonov s po šestdesetimi sedeži. »Na Jesenicah smo vlak razdelili, prvi del s petimi potniškimi vagoni je pot nadaljeval v Rateče, drugi del pa je šel za Gorico. Menjali smo tudi lokomotive, do Jesenic so vlake vlekle težje, močnejše parne lokomotive, naprej proti Planici pa manjše, šibkejše, ki so vlekle le pet vagonov,« pripoveduje sogovornik. Vlaki so bili ves čas polno zasedeni; z njimi so se vsakodnevno na delo v železarno vozili delavci, ki so delali v treh izmenah, z vlaki so se v šolo vozili dijaki, veliko je bilo tudi šolskih ekskurzij v Gornjesavsko dolino. Tovornega prometa po planiški progi skoraj ni bilo, morda par vagonov na mesec, ki so jih kar s potniškimi vlaki vlekli do Kranjske Gore. »Z izgradnjo Bloudkove velikanke v Planici pa je železniška proga proti Planici zaživela tudi za planiški praznik. V soboto in nedeljo smo v času poletov v Planico prepeljali veliko število ljudi, ta dva dneva je vozilo od šest do osem posebnih vlakov, ki so v daljši sestavi imeli po osemsto, tudi devetsto sedežev.«
Problem proge sneg
Kot se spominja Franc Jerala, je bil poseben problem planiške proge sneg, ki ga v Dolini nobeno zimo ne manjka. »S staro mehanizacijo, brez odmetalnikov, smo velike količine snega na progi le s težavo obvladovali. Spominjam se, da je leta 1952 v februarju štiri dni neprekinjeno snežilo in na Jesenicah je zapadlo blizu dva metra snega, v Ratečah pa 2,40 metra. Promet na vseh gorenjskih progah je obstal. Proti Gorici, Ljubljani in Avstriji pet dni ni peljal noben vlak, proti Ratečam pa kar dvanajst dni. Bilo je enostavno preveč snega in razglašena je bila mobilizacija vseh zaposlenih na železnicah, da so z lopatami odmetavali sneg s proge. To je trajalo kar pet dni.«
Ukinitev proge
Leta 1965 se je v Jugoslaviji začela gospodarska reforma in s tem tudi zahteva po zniževanju stroškov. Tudi na železnicah so začeli varčevati in ukinjati nerentabilne, zlasti stranske proge. Na seznamu za ukinitev sta bili tudi progi Kranj–Tržič in Jesenice–Rateče. Zlasti namera po ukinitvi planiške proge je takrat dvignila veliko prahu in nezadovoljstva, se spominja sogovornik. Na Jesenicah je bil ustanovljen celo poseben odbor, ki se je trudil, da bi planiško progo ohranili, a so bili vsi napori zaman. Z ukinitvijo so počakali še do marčevske tekme v Planici, ko je obiskovalce pod Ponce vsak dan odpeljalo kar petnajst posebnih vlakov. Po zaključku poletov je vlak po planiški progi vozil še tri dni, 31. marca pa se je podal na pot zadnjič. »Slovo od zadnjega vlaka, ki je peljal proti Planici, in to po 96 letih, je bilo prisrčno in ganljivo. Igrala je godba, peli so pevci, ni pa manjkalo niti protestnih napisov proti ukinitvi. Proga je bila res nekaj posebnega, vožnja z vlakom pa tako poleti kot pozimi neponovljivo doživetje. Nostalgija za progo je trajala kar nekaj desetletij, spomin nanjo pa je bil še dolgo živ,« pravi sogovornik.
