Bilo je natanko na današnji dan leta 1962. Tik pred dnevom republike je
bila končana tudi elektrifikacija železniške proge Postojna–Ljubljana.
Natanko pred 50 leti je bilo na ljubljanski železniški postaji
slovesno. Med sopihajoče parne lokomotive se je pripeljal vlak, ki ga je
vlekla za tiste čase precej imenitna električna lokomotiva. Ravno so
prenovili železniško postajo, še sveže zgrajena sta bila podvoza na
tedanji Titovi (danes Dunajski) in Celovški cesti ...
V tistih časih je bilo v navadi, da so se pomembne reči zgodile okoli dneva republike, torej
29. novembra.
Tudi leta 1962 je bilo tako. Dan pred praznikom se je na ljubljanski
železniški postaji zbralo kar nekaj pomembnih ljudi in počakalo, da se
je po železniških tirih prednje pripeljal slavnostno ovešeni vlak. Na
njem pravzaprav ni bilo posebno to, da je bil lepo okrašen, ampak to, da
ga je vlekla elektrolokomotiva.
»Ob zvokih železničarske godbe in piskanju vseh lokomotiv na postaji
je pribrzel iz postojnske smeri na ljubljanski peron prvi električni
tovorni vlak, pretrgal vrvico, razpeto čez tire, in s tem simbolično
počastil novo pomembno delovno zmago naših ljudi,« je
Delo z datumom 29. november 1962 zapisalo pod fotografijo, ki jo je posnel sloviti fotoreporter, zdaj že pokojni
Edi Šelhaus.
Nastaja monografija
»Elektrovleka je končno prišla v glavno mesto Slovenije,« bi vzkliknil
dr. Josip Orbanić,
če bi bil tistega dne na peronu ljubljanske železniške postaje. Ker ga
ni bilo, je tako zapisal 50 let po tem dogodku, čeprav so ga vlaki
najbrž zanimali že leta 1962. Nekdanji elektroinženir je namreč 40 let
delal na Slovenskih železnicah (od leta 1969); o elektrovleki je napisal
celo diplomsko nalogo, na delovnem mestu je pozornost nekoliko
preusmeril na logistiko, odkar je upokojen, pa ga elektrifikacija
slovenske železnice spet zelo zaposluje.
V
Društvu ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica,
ki ga je 16 zanesenjakov ustanovilo pred dvema letoma (danes ima
društvo 50 članov), so ga nagovorili, da napiše monografijo o električni
vleki vlakov, zato zdaj veliko prostega časa porabi za obiskovanje
arhivov in muzejev, potuje od Trsta do Dunaja in išče vse, kar bi mu
lahko prišlo prav pri popisovanju elektrifikacije železniških prog na
Slovenskem.
Velikansko gradbišče
Leto 1962 ni
bilo pomembno le zato, ker je takrat med puhajoče lokomotive v Ljubljani
prvič pripeljala električna, temveč zato, ker je bila takrat
končana elektrifikacija proge Postojna–Ljubljana.
Josip Orbanić se danes čudi, da so slovenski mediji dogodek tako skopo
pospremili (kratko objavo je odkril le v Delu). Pravzaprav je bila že
sama prireditev v tistih časih, ko so res znali povzdigniti besede o
bratstvu in enotnosti in narediti vsakršne dogodke zares slovesne, zelo
skromna.
»Domnevamo, da je bil razlog za svojevrstni medijski molk spor z
zveznimi oblastmi, ki so od Brezovice naprej zahtevale elektrifikacijo z
izmeničnim sistemom 25.000 voltov. Slovenija tega ni upoštevala in je
nadaljevala elektrifikacijo z obstoječim enosmernim sistemom 3000
voltov,« je našel razlago sogovornik. Elektrifikacija slovenskih prog je
sicer potekala med letoma
1953 in 1977; pred tem sta bili tako
posodobljeni le progi Trst–Postojna in Pivka–Reka (že leta 1936, ko je
bilo ozemlje še pod italijansko oblastjo).
