[ YU -JŽ ] Nekoč sprevodnik in vlak ; Maribor- H.Kozina in Maribor in Vlak št. 7309/7310

Pospešeni kombinirani potniški vlak na progi Maribor-Celje-Ljubljana-Postojna-Piran je pripravljen za odhod. Potniki, prosim, vstopite! Ura je bila 5.55. Vlak se je brez ropota počasi premaknil z mariborske železniške postaje, nato pa naglo odhitel proti jugu. Ta vlak je bil že od zunaj nevsakdanji. Imel je samo pet dolgih zelenih vagonov in vsi so bili namenjeni potnikom. Če ne bi bili že poprej seznanjeni z novostmi v železniškem prometu, ki so jih začeli uvajati prav na tem vlaku, ne vem, kakšni so bili naši prvi občutki... Slovenske železnice so prelomile svojo nepisano tradicijo in si prvič podale roko s cesto. To lahko potniki ugotovijo, če se peljejo s pospešenim kombiniranim potniškim vlakom iz Maribora do slovenskega Primorja. Železnica in cesta sta sklenili "premirji" in skupaj ustanovili za dopustnike na morju nadvse ugodno progo, ki jih popelje prav do njihovih letoviških krajev. Proti Pragerskemu smo našli vodjo vlaka 7309/7310. Bil je v enem izmed kupejev, ki mu pravijo štab. Okrog njega je ležalo polno papirjev, na katere je hitel zapisovati: 5.55, 6,02... Ko je izpolnil nekaj praznih rubrik, smo začeli dolg pogovor, ki so ga prekinjale le redke postaje, na katerih se je vlak ustavil. Kombinirani potniški vlak na progi Maribor-Herpelje-Kozina je začel voziti prvega julija in bo v prometu do petega septembra. Vlak je namenjen - kot nam je povedal vodja vlaka Milan Dobaj - predvsem dopustnikom, ki jim je s tem omogočena izredno ugodna neposredna zveza z obmorskimi letovišči ob slovenski obali. Na vlaku je kup novosti, ki jih doslej na jugoslovanskih železnicah nismo bili vajeni. Na primer: vsi trije spremljevalci vlaka, Milan Dobaj ter sprevodnika Danilo Lorber in Ivan Trebše, so oblečeni povsem drugače od svojih kolegov. Ti sprevodniki nosijo nove odprte železniške uniforme s kravatami, zato imajo povsem spremenjen zunanji videz. Takšnih sprevodnikov je sedaj pri nas 35,bo pa jih v prihodnjih letih gotovo vse več, dokler ne bodo potnike prav na vseh vlakih spremljali lepo oblečeni prijazni možje v modrem. Toda to je šele začetek. Milan Dobaj nam je najprej razložil svojo nalogo, ki jo ima kot vodja vlaka. Dejal je: "Kot vidite, tu nimamo službenega vagona, ki je v vseh drugih potniških vlakih takoj za lokomotivo. Na razpolago imamo samo kupe, v katerem opravljamo polovico svojega dela. Čeprav sem vodja vlaka, sem vendarle namenjen predvsem potnikom, ki jih moram usmerjati skupaj z obema sprevodnikoma in skrbeti za njihovo udobnost. Ko potniki vstopijo, jim moramo pomagati poiskati sedeže, ki so jih rezervirali... "Tu se je vredno nekoliko zadržati. Slovenski železničarji so uvedli tudi rezervacijo sedežev, ki stanejo 100 dinarjev. Pred vlakom čakajo vsi trije spremljevalci in pomagajo potnikom pri iskanju svojih sedežev, ki jih prav gotovo ni tako lahko najti kot na avtobusu. Vodja vlaka pa opravlja še druge naloge: daje potnikom informacije, nadzoruje delo bifeja itd. Železničarji so na tej progi odrekli "poslušnost" celo svojim predpisom. Dopustniki lahko naložijo na vlak tudi sto kilogramov težke kovčke, pa jim ne bo treba ničesar plačati. Razen tega je na vlaku, ki vozi predvsem dopustnike na morje iz Maribora, Celja in drugih štajerskih krajev, tarifa kot na potniških vlakih, čeprav je vlak zelo ugoden in vozi vsaj tako hitro kot jugoslovanski brzci. Dopustniki, kolikor jih je bilo na vlaku, so vsi soglašali, da se tako lepo nikoli niso vozili na dopust. Vlak sestavljajo štirje popolnoma novi madžarski vagoni, v katerih se da voziti dosti udobneje kot pa z mnogimi mednarodnimi vlaki, ki potujejo skozi našo državo. Vlak vozi do Kozine samo šest ur in 33 minut, kar je samo nekaj minut več kot avtobus. Po mnenju vodje Milana Dobaja bi bil še hitrejši, če bi ga vlekla Dieslova lokomotiva (prvi dve bodo dobili v Mariboru šele septembra) in če bi rekonstruirali izredno slabo, 92 kilometrov dolgo progo od Maribora do Zidanega mosta. V tem primeru bi namreč vlak ne vozil samo 80 kilometrov na uro, temveč okrog 100. To pa se pravi, da bi čas vožnje z vlakom lahko zmanjšali še za celo uro in tako prehiteli celo avtobus! Novi vlak na progi Maribor-Koper-Piran nudi potnikom celo majhne sprehode po vagonih, pri katerih se ni treba oprijemati za stene in se bati da bi kdo padel. K vlaku je priključen tudi popolnoma nov vagon, ki so ga prvič izdelali v tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. V njem je bife, kjer vam dve mladi Mariborčanki postrežeta z marsikaterim jedilom ali pijačo iz hladilnika. Žal pa pri nas celo na vlaku ne gre več brez postrežnine, zaradi katere (brez pomote) stane hrenovka 132 dinarjev, kokta 66 itd. Ob pol enih opoldne smo bili že v Herpelju-Kozini. Naš vlak je bil za cele štiri ure hitrejši od vseh ostalih potniških vlakov, ki vozijo na tej progi. Ko smo izstopili, smo zagledali onstran postaje avtobuse. Železniški sprevodniki so sedaj stopili na cestna vozila in na njih naprej opravljali svojo nalogo. Vodja vlaka Milan Dobaj je bil sedaj vodja avtobusa. Čez pol ure smo bili že v Kopru in pustili tamkaj prve dopustnike, nato v Izoli, Strunjanu, Portorožu, Piranu. Zdelo se nam je, kot da sploh ne bi "okusili" vlaka in dolge vožnje. Nihče ni bil utrujen, čeprav je bilo za nami 252 kilometrov. Najbrž je to za sedaj edinstven primer sodelovanja železnice in ceste pri nas. Prav gotovo bi lahko s takšnim neposrednim kombiniranim prevozom na železnici in avtobusih še marsikje drugje občutno izboljšati naš promet. Čemu bi si bili tudi železnica in cesta vedno "v laseh", ko pa to škoduje tako enim kot drugim! 

Na sliki: Sprevodnik na vlaku (avtor fotografije: Danilo Škofič)