Takoj ko vlak zapelje iz Moskve, se začne skozi vagone premikati pisana druščina podjetnih prodajalcev, beračev in glasbenikov. Drug za drugim kričijo ali pojejo in hitro preglasijo udarce koles vlaka.
Stoletja stari samostani in podeželska posestva na obrobju Moskve pričajo o ruski zgodovini in običajih, vožnje z vlakom do njih pa pričajo o tem, kakšna je Rusija danes.
Električni vlaki za kratke razdalje, znani tudi kot "električke", se od sovjetskih časov niso veliko spremenili. Na njih je gneča, je zatohlo in umazano, ni stranišč, le vrste golih klopi, včasih še vedno izdelanih iz lesa. Imajo pa lastno življenje.
Prodajalci na vlakih delujejo nezakonito, železničarji pa se pretvarjajo, da ne obstajajo - še ena tistih "gogoljevskih" situacij, ki so v Rusiji še vedno vsakdanje. Krošnjarji prodajajo raznolike predmete - od ribiških palic, baterijskih svetilk in miniaturnih paralizatorjev do varnostnih zaponk, obližev, nogavic in knjig. Ena izmed uspešnic letošnjega poletja je bojda BBC-jev dokumentarec o oceanih, dobro pa gre vedno prodajalcem igrač.
Kdaj pa kdaj pride do pretepa
Z električnimi vlaki se redno prevažajo potniki, ki živijo v spalnih naseljih v okolici Moskve, v poletnih mesecih pa jih zasedajo predvsem meščani, namenjeni v svoje dače na podeželju. Stiskajo se na trdih klopeh, okrog njih pa so nagrmadene potovalne torbe in košare. Mladi moški se zbirajo v prostorih med vagoni, kjer srkajo pivo, če morajo na stranišče, pa se podajo tja, kjer se stikajo vagoni in se nekako olajšalo. Kot smo že zapisali, stranišč na teh vlakih ni. Vsake toliko časa pa med vagoni pride tudi do kakšnega pretepa.
Se pa med ruskimi potniki sem ter tja najde kak tuj turist, po navadi namenjen v slavni samostan v mestu Sergijev Posad, ki je kakih 75 km oddaljeno od Moskve in je ena najpriljubljenejših ruskih turističnih destinacij. Blizu je tudi posestvo Abramcevo, ki je bilo v 19. stoletju zatočišče najbolj nadarjenih ruskih umetnikov.
Nekateri ruski potniki so že vajeni prodajalcev, zato jih skoraj ne zaznajo. Drugim pa gredo na živce, a vseeno kdaj kupijo kakšno malenkost od njih. Glede na trhla pravna tla njihovega poklica se večina prodajalcev skriva pred objektivi fotografov, nekateri ob poskusu fotografiranja začejo groziti. Tudi novinarji so posvarjeni, naj ne sprašujejo preveč in "ne vtikajo svojega nosu tja, kamor ni treba".
Pri moskovskih železnicah pa zanikajo, da na njihovih vlakih delujejo prodajalci. "Na električkah nimamo prodajalcev, bognedaj," je za AP presenečeno dahnil njihov tiskovni predstavnik. Drugi tiskovni predstavnik pa je rekel, da je spraševati, če prodajalci delujejo zakonito na električnih vlakih, podobno vprašanju: "Bi se poročili z mano?" Preprostega odgovora ni.
Najverjetneje je večina prodajalcev del večje organizacije, ki deluje kot korporacija, ugotavljajo strokovnjaki. Posel s trgovino na električkah naj bi bil vreden več milijonov evrov na leto.
