Ljubljana - Če primer zamrznjenih evropskih sredstev in slovenskega neznanja, nesposobnosti ali še česa hujšega ne bi bil žalosten, bi bil smešen. Ob rekonstrukciji, elektrifikaciji in nadgradnji železniške proge Pragersko-Hodoš se ponovno kaže, da prostorskih zadev v tej državi ne znamo rešiti. In zato izgubljamo evropski denar.
Vrednost celotnega projekta, ob koncu katerega bi imeli elektrificirano progo za hitrosti do 160 kilometrov na uro s temu primerno urejenimi nivojskimi prehodi in podhodi na železniških postajah znaša natančno 465.518.932 evrov. Evropski kohezijski sklad naj bi projekt sofinanciral z 231.085.914 evri. Prostorski projekti so zapleteni, pripravljeni in vodeni morajo biti brez napak, sicer z evropskim denarjem ne bo nič.
Postopek državnega prostorskega načrta za elektrifikacijo in rekonstrukcijo železniške proge Pragersko-Hodoš se je začel januarja 2005, v uradnem listu pa je bil objavljen leta 2009. Z deli se je začelo maja 2011 (elektrifikacija in nadgradnja železniške postaje v Hodošu), pospešeno pa se gradi od lanskega januarja: gradnja vozne mreže, elektronapajalnih postaj, gradnja protihrupnih ograj, izvedba rekonstrukcij postaj v Ptuju, Ivanjkovcih, Ljutomeru, izvedena je pasivna protihrupna zaščita. Ob progi je že zgrajenih nekaj novih postajališč (Šikole, Strnišče, Ljutomer-mesto), postajališče Veržej pa je v gradnji. Na pristojnem ministrstvu za infrastrukturo in prostor pojasnjujejo, da so gradbena dela na celotni progi trenutno povezana z ukinitvami nezavarovanih železniških prehodov, gradnjo povezovalnih cest ter zunajnivojskih prehodov cest čez železniško progo. Dela bodo končana do konca leta 2015.
Na celotnem odseku modernizacije železniške proge med Pragerskim in Hodošem se pridobiva več gradbenih dovoljenj po različnih projektih. V okviru projekta elektrifikacije in rekonstrukcije železniške proge je pridobljenih od 15 od 18 gradbenih dovoljenj, ki jih je načeloma moč izdati, ko je vse tako, kot mora biti, ostala so v pridobivanju; za projekt modernizacije nivojskih prehodov pa so pridobljena gradbena dovoljenja za skoraj vse odseke, razen za območja Šikole Pongrce, Pušenci ter Markišavci.
Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor pravijo, da so bila zemljišča ob progi kupljena že leta 2004, opcijsko pa je bil predviden še dodaten (manjši) odkup. In tu prehajamo od splošnega v podrobnosti, kjer se ponavadi skriva hudič. Iz spodnjega primera izhaja, da leta 2004 nikakor niso bili izpeljani vsi nakupi in tudi niso mogli biti, ker se je projekt odtlej zelo očitno spremenil.
Tako se je pred desetletjem nekako zgodilo, da se je država (verjetno še v podobi javne agencije za železniški promet) najmanj v enem primeru ob nakupu dela zemljišča vknjižila na vse ostalo zemljišče po deležih, tako da lastnik zemljišča brez soglasja države ni mogel razpolagati s svojim zemljiščem. V naslednji fazi so bili verjetno ob ukinitvi prehoda prek proge odstranjeni mejniki, ki naj bi jih ponovno postavil lastnik (brez razpolagalne pravice). Do parcelacije ni prišlo; tudi zaradi zapuščinskega postopka. Država si je »prilastila« opcijske štiri kvadratne metre (državna parcela se je s kupljenih 15 kvadratnih metrov povečala na 19), plačala pa ne.
Sedanja modernizacija in elektrifikacija je nov projekt in z njim je država ponovno segla na (verjetno isto) zemljišče zdaj že v lasti dedičev prvotne lastnice. Ti so že pred ureditvijo razmerij opozarjali na nedoslednosti kot je neujemanje parcelnih številk, predvsem pa na dejstvo, da gre za druge parcele in bi bila potrebna nova parcelacija ter nova kupoprodajna pogodba, vendar rešitve ni bilo. Brez soglasja o prodaji se je začel postopek nacionalizacije, v katerem se je izkazalo, da se tekstualni in grafični del uredbe o državnem prostorskem načrtu razhajata.
Ker parcela, ki bi ju država rada nacionalizirala, ni zajeta v grafičnem delu državnega prostorskega načrta (DPN) so razlastitveni zavezanci prepričani kar dokazujejo tudi s pravnimi mnenji, da uredba o DPN ne more biti podlaga za nacionalizacijo. Sporna parcela je po občinskem prostorskem načrtu, ki je bil sprejet ob upoštevanju vseh veljavnih prostorskih aktov, tudi (očitno sporne) uredbe o modernizaciji proge, kategorizirana kot najboljše kmetijsko zemljišče.
Ob odsotnosti grafičnega dela državnega prostorskega načrta dejansko ni moč določiti, kolikšen del parcele država za progo sploh potrebuje! To bi bilo mogoče določiti po parcelaciji in s prikazom v grafičnem delu DPN, ki ga pa, kot rečeno, ni. Dodatno sedanji razlastitveni zavezanci navajajo, da sploh ni jasno, kako se je parcelacija izvršila, saj v postopku ni sodelovala ne prejšnja lastnica ne njeni dediči, ki parcelacije ne morejo razveljaviti, saj obnova postopka po zakonu ni mogoča.
Pravzaprav pri vsej zgodbi (morda) ne gre za (velik) denar (za zemljišča), saj zelo očitno sploh ni jasno, koliko zemljišča država potrebuje. Bistveno je, da zadeve preprosto - ne obvladujemo. Ker očitno ni uveljavljenih standardov, po katerih bi se morala obnašati država.
