Bilo je natanko na današnji dan leta 1962. Tik pred dnevom republike je bila končana tudi elektrifikacija železniške proge Postojna–Ljubljana.
Natanko pred 50 leti je bilo na ljubljanski železniški postaji slovesno. Med sopihajoče parne lokomotive se je pripeljal vlak, ki ga je vlekla za tiste čase precej imenitna električna lokomotiva. Ravno so prenovili železniško postajo, še sveže zgrajena sta bila podvoza na tedanji Titovi (danes Dunajski) in Celovški cesti ...
V tistih časih je bilo v navadi, da so se pomembne reči zgodile okoli dneva republike, torej 29. novembra. Tudi leta 1962 je bilo tako. Dan pred praznikom se je na ljubljanski železniški postaji zbralo kar nekaj pomembnih ljudi in počakalo, da se je po železniških tirih prednje pripeljal slavnostno ovešeni vlak. Na njem pravzaprav ni bilo posebno to, da je bil lepo okrašen, ampak to, da ga je vlekla elektrolokomotiva.
»Ob zvokih železničarske godbe in piskanju vseh lokomotiv na postaji je pribrzel iz postojnske smeri na ljubljanski peron prvi električni tovorni vlak, pretrgal vrvico, razpeto čez tire, in s tem simbolično počastil novo pomembno delovno zmago naših ljudi,« je Delo z datumom 29. november 1962 zapisalo pod fotografijo, ki jo je posnel sloviti fotoreporter, zdaj že pokojni Edi Šelhaus.
Nastaja monografija
»Elektrovleka je končno prišla v glavno mesto Slovenije,« bi vzkliknil dr. Josip Orbanić, če bi bil tistega dne na peronu ljubljanske železniške postaje. Ker ga ni bilo, je tako zapisal 50 let po tem dogodku, čeprav so ga vlaki najbrž zanimali že leta 1962. Nekdanji elektroinženir je namreč 40 let delal na Slovenskih železnicah (od leta 1969); o elektrovleki je napisal celo diplomsko nalogo, na delovnem mestu je pozornost nekoliko preusmeril na logistiko, odkar je upokojen, pa ga elektrifikacija slovenske železnice spet zelo zaposluje.
V Društvu ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica, ki ga je 16 zanesenjakov ustanovilo pred dvema letoma (danes ima društvo 50 članov), so ga nagovorili, da napiše monografijo o električni vleki vlakov, zato zdaj veliko prostega časa porabi za obiskovanje arhivov in muzejev, potuje od Trsta do Dunaja in išče vse, kar bi mu lahko prišlo prav pri popisovanju elektrifikacije železniških prog na Slovenskem.
Velikansko gradbišče
Leto 1962 ni bilo pomembno le zato, ker je takrat med puhajoče lokomotive v Ljubljani prvič pripeljala električna, temveč zato, ker je bila takrat končana elektrifikacija proge Postojna–Ljubljana. Josip Orbanić se danes čudi, da so slovenski mediji dogodek tako skopo pospremili (kratko objavo je odkril le v Delu). Pravzaprav je bila že sama prireditev v tistih časih, ko so res znali povzdigniti besede o bratstvu in enotnosti in narediti vsakršne dogodke zares slovesne, zelo skromna.
»Domnevamo, da je bil razlog za svojevrstni medijski molk spor z zveznimi oblastmi, ki so od Brezovice naprej zahtevale elektrifikacijo z izmeničnim sistemom 25.000 voltov. Slovenija tega ni upoštevala in je nadaljevala elektrifikacijo z obstoječim enosmernim sistemom 3000 voltov,« je našel razlago sogovornik. Elektrifikacija slovenskih prog je sicer potekala med letoma 1953 in 1977; pred tem sta bili tako posodobljeni le progi Trst–Postojna in Pivka–Reka (že leta 1936, ko je bilo ozemlje še pod italijansko oblastjo).
